Domov » Novice

Prvi poskus vožnje s skeletonom za mlajše selekcije.

10.03.2010

 

  V četrtek, 4. 3. 2010, smo se trije dijaki šolskega centra Rudolf Maister iz Kamnika: Eva , Ines  in Klemen , odpravili s prof. Juhartom (vodjem Bob zveze slovenije) na naš prvi spust po ledeni stezi v Innsbrucku. Našo dolgo pot smo začeli v Kamniku že ob sedmih zjutraj. Pot nas je nato vodila čez Karavanke proti Avstriji vse do Nemčije. Tam smo se ustavili v mestu, ki leži blizu znamenitega Orlovega gnezda t.j. skrivališča Hitlerja. Pot smo nadaljevali proti nemški bob zvezi, kjer smo si sposodili skeletone ter čelade. Že do sem smo se vozili okoli štiri ure in pol, čakali pa sta nas še približno dve uri do steze v Innsbrucku. Vožnje smo bili že vsi krepko naveličani, a končno smo prispeli na težko pričakovani cilj.

 

 Večina od nas je prvič v življenju stala ob stezi in ko smo zagledali drveče in glasne bobe, kako drvijo po njej, nas je vse bilo kar malo strah. Kajti videti in slišati je bilo res prav grozno, bobi so mimo nas drveli več kot 100km/h ob enem pa si imel občutek da se bo steza podrla pod njihovo težo. Ko smo se vsi nagledali teh strašnih prizorov, smo se počasi odpravili na ogled steze. Preučili smo vsak ovinek posebej; ob njem smo se ustavili, ga pogledali in se pogovorili kako ravnati na takem ovinku, kako na drugem, itd. Ob enem pa smo spremljali tudi priprave na tekmo veteranov. Prišli smo do konca steze kjer smo pogledali še start. Vsi smo bili že zelo živčni, obenem pa smo komaj čakali, da se zapeljemo po ledeni stezi s skeletoni. Počasi smo se umirili, nato pa psihično in fizično pripravili na spust. Da bi se spustili čim bolj ogreti, smo pred prvim in nato tudi pred drugim spustom, potelovadili. Še enkrat smo ponovili vse stvari, ki jih morajo amaterji, kot smo bili mi, vedeti, preden se prvič spustijo. Torej ponovili smo, kaj narediti v primeru, da se obrnemo, da pademo s skeletona, da nam le-ta uide, prav tako pa smo ponovili tudi, kako zaviti in kako se poravnati v primeru, da nas začne nesti po strani.

 

Nastopila je ura, nastopil je čas, ko smo se končno prvič spustili. Prva je bila Ines, ki je imela manjšo težavico s skeletonom, pozabili smo namreč sneti gumici, ki varujeta drsalki pred poškodbami. Druga je bila Eva in tretji je bil Klemen.

 

Prvi spust je bil vsem zelo všeč, vsi smo uživali v hitrosti, bili smo mnenja, da se moramo čim prej vrniti na start in opraviti še najmanj en spust. Po pričakovanjih je bil drugi spust boljši. Vsi pa smo tudi že poskušali voziti in čim hitreje odpeljati stezo. Naš glavni cilj ni bil več le prečkati cilj, ampak narediti svoj prvi rezultat. Stvari so tekle res gladko, saj se nikomur ni nič zgodilo, vsi smo bili navdušeni, zmenili pa smo se tudi za še en-zadnji, najboljši spust. Ta je bil res dober, vsi bi želeli iti še enkrat, vendar ni bilo časa. Morali smo se počasi odpraviti proti domu. Na poti nazaj smo se pogovarjali o naših prvih občutjih, še vedno smo bili vsi navdušeni. Preučili pa smo tudi naše čase in hitrosti, katere so nam dali na stezi.

 

 Ugotovili smo da smo se peljali zelo hitro, t.j. čez 90km/h, zelo dobri pa so bili tudi naši prvi rezultati. Po dveh urah vožnje smo spet prispeli na Nemško bob zvezo, kjer smo vrnili skeletone in čelade. Postalo je zelo mrzlo in začel je padati sneg, nas pa je čakalo še več kot pet ur vožnje proti domu. Vsi smo bili zelo utrujeni in lačni, zato smo šli na hitro nekaj pojesti v bližnji Burger King. Po zelo športni večerji smo se začeli vračati proti Sloveniji. Pot nazaj je bila dolga in utrujajoča, toda vsi  smo vedeli, da se je splačalo in da smo doživeli nekaj lepega, nekaj kar doživi le malo Slovencev. Domov smo prispeli pozno ponoči.

 

Izkušnja je bila definitivno fenomenalna, saj je res užitek drveti čez 90km/h po ledeni stezi. Upamo, da bomo lahko to čim prej ponovili. 

 

 

                                                                                 


© 2006, 2007 Bob zveza Slovenije